SLOVO

Nočem in ne bom skrivala bolečine.
Marsikaj je minilo, a ta ljubezen ne mine.
Je rekel, da mu je vseeno,
da prav je, ker mi dal je slovo.
V gozdu, kjer bilo vse je zeleno,
me je zapustil vso žalostno.
Je rekel, da nikoli ni ljubil
mojih modrih oči.
Takrat je pravil drugače,
rekel, da v njih življenja ogenj gori.
Je rekel, da nikoli ni ljubil 
mojih ustnic rdečih,
da niso zanj ustvarjene.
A jaz se spomnim poljubov gorečih,
obljub, da tisoč jih bom dobila še.
Je rekel, da moji lasje
so mu vedno zoprni bili.
Takrat jih je povzdigoval v zvezde,
trdil, da v njih mesečina gori.
Ona je kriva za to,
da se bo še kesal.
Nikoli bi ne bilo tako,
če nje ne bi spoznal.
Zvezde na nebu ugašajo
svoj diamantni sij,
vse naokrog je temno,
le tvoje ime pred mano žari.