Danes

Nihče več sprehodov ne pozna.
Nihče ne opazi cvetočega travnika.
Nihče ne leže več v naročje cvetov,
razmišlja o nastanku različnih svetov
le zato ker lahko.

Vsem se v službe preveč mudi.
Grozno je živeti med ljudmi
in hkrati osamljen v množici stati,
svoje življenje čimbolje prodati
čeprav nam je hudo.

In če preveč zatopiš se v cvet,
si v njem zamisliš nov pravljičen svet,
vidiš, da vsi so te prehiteli.
Ni časa, da za lepe reči bi živeli
čeprav bi lahko.

Z glavo v papirjih preživeti vse dni,
vedno in povsod se vsem prilagajati,...
Prepozno spoznamo: Morali bi si vzeti čas
za vsaj en iskren pogled v vsakega od nas
in zato nam je hudo.