Iskri se belina med večno zeleno,
visoko v gorah še sneg leži.
Prispeli smo na postajo še eno,
ljudem se vedno tako mudi.
Prvi moram izstopiti,
prvi hiteti čez stari peron,
prvi se v množici izgubiti;
tako veleva današnji "bonton".
Slapovi in reke; do naslednje postaje
vsak meter pokaže nove reči.
Za šalo v skalah iščem zmaje
in berem misli drugih ljudi.
Utrujeni vsi nemo sedijo
izgubljeni v raznoraznih skrbeh,
med vsemi povsem sami se zdijo...
Na koncu vagona zasliši se smeh.
Z noskom na steklu deklica mala
strmi v gozd, ki beži mimo nas.
Mami razlaga kako je iskala
bitja, ki jih pozabil je čas.
˝In tam... Vidiš? Prav tam, zagotovo,
so škratje preskočili potok počez.
In tam naprej... Vidiš? Čisto na novo
so vile priredile si ples.˝
Mamina glava kima v snu,
vse vidi skozi zaprte oči...
Moja postaja končno je tu
in objem in poljub in predvsem ti.
0 komentarji:
Objavite komentar