Moderne pesmi, res bedarija,
slabe besede o slabih ljudeh
in nastane čečkarija,
ki se znajde v smeteh.
Ta naš svet vendar potrebuje
nežne pesmi o lepih rečeh,
o tem, da te nekdo varuje
in o ognju v očeh.
Da verjameš, dvigneš pesti,
jezno kričiš v nebo:
»Imam pravice! Zaslužim si,
da mi lahko je lepo!«
A vsak zase se izgubimo
v svetu tisočerih skrbi
in vsak zase tiho trpimo,
ko nasmešek razvodeni.
Vsem je vseeno, vsem se mudi
živeti življenje brez sanj.
In jaz, osamljena med ljudmi,
sem tako zaljubljena vanj.
Ljubim življenje in ni mi vseeno
in to priznavam na glas.
Čeprav se morda vam zdi izgubljeno,
kako preživljam svoj čas.
Ko v majhnem cvetu vidim vesolje,
na dlani ves svet držim.
Z dvignjeno glavo in dobre volje
ponoči utrinke lovim.
Morda res ne spreminjam sveta,
a počnem to kar želim
in dokler svoboda še nekaj velja
se lahko vsaj iz srca smejim.
0 komentarji:
Objavite komentar